Terapevtsko jahanje

S terapevtskim jahanjem, kot obliko terapije, smo se člani društva prvič seznanili v zdravstveno terapevtski koloniji leta 1994. Fizioterapevtka, ki je sodelovala pri programu, je predstavila to obliko terapije za otroke. Članek udeleženke v zdravstveno terapevtski koloniji lahko preberete tukaj (DL, avgust 1994).

Minilo je nekaj let, do leta 2000, ko smo na pobudo staršev začeli organizirati in izvajati ta program.

Prav z namenom, da članom društva zagotovimo čim boljši program, je društvo napotilo fizioterapevta Kapraljević Petra na izobraževanje v ZUIM Kamnik, kjer so leta 2004 organizirali začetni tečaj in v letu 2005 organizirali še nadaljevalni tečaj. Fizioterapevt se je udeležil obeh izobraževanj ter opravil tečaj iz hipoterapije. Tečaj je potekal v sodelovanju z ZUIM Kamnik in Konjeniško zvezo Slovenije.

O pomenu hipoterapije za otroke z motnjami v gibalnem razvoju lahko preberete v članku iz internega časopisa ZD Novo mesto.

Je dopolnilna dejavnost fizioterapije, ki se odvija na konju in s konjem. S stalnim prilagajanjem gibanju konja vplivamo na mišično napetost, s tem pa vzpodbudimo razvoj podpornih, vzravnalnih in ravnotežnih reakcij, ki jih potrebujemo pri gibanju.

Konj (gr. Hippos) pri tem služi kot terapevtsko sredstvo za prenos gibov v koraku. Dražljaji nihanja, ki se s konjskega hrbta prenašajo na pravilno sedečega, dobro zravnanega pacienta, so sorodni človeški hoji. S konjskega hrbta se v koraku prenaša 90 do 110 tridimenzionalnih nihanjnih dražljajev na minuto. Prav tako delujejo pospeški in centrifugalne sile, ki nastajajo pri gibanju naprej in spremembah smeri. Pacient pri hipoterapiji največkrat sedi brez sedla neposredno na konjskem hrbtu, pri tem pa ga terapevt, ki hodi poleg konja, popravlja. Pri majhnih močno prizadetih otrocih terapevt sedi na konju za njim in jim pomaga, da se prilagajajo ritmičnemu nihanju. Pri gibanju naprej na konju pacient brez naporov vadi simetrično obremenitev sedišča, pri tem pa mora biti hrbtenica dobro zravnana. S prilagajanjem gibanja vadimo tiste funkcije, ki jih pacient potrebuje v svojem vsakodnevnem življenju - normalna zravnanost in drža telesa.

V telovadnici tega ni mogoče doseči na noben podoben način. Nošenje na štirih nogah v ritmu ljudje, ki sami hodijo s težavo ali pa sploh ne, doživljajo s prav posebnim zadovoljstvom.

Miren potek terapije je zagotovljen v prostoru, v katerem v tem času ni drugih jahačev, saj je potrebno na vsak način izključiti zunanje motnje.


Učinki terapevtskega jahanja:

• Fizikalni učinki:
  • normalizacija mišične napetosti
  • razvoj avtomatskih reakcij drže in gibanja
  • izboljšanje koordinacije gibanja
  • pridobivanje občutka za telesno simetrijo
  • krepitev mišične moči
  • povečanje gibljivosti
  • izboljšanje delovanja kardiorespiratornega sistema
• Psihološki učinki:
  • boljša motivacija
  • izboljšanje koncentracije
  • izboljšanje prostorske in telesne predstavljivosti
  • pridobitev občutka ugodja
  • pridobitev samozavesti
• Socialni učinki:
  • senzomotorno področje
  • kongnitivno področje
  • emocionalno področje