Terapevtsko plavanje

Začetki te metode segajo v leto 1949. Njen "idejni oče" je James Mc. Millan, ki je poučeval na dekliški šoli v Londonu (HalliwickschoolforGirls in Southgate, London). Po tej šoli je metoda tudi dobila ime.

Primerna je za vse ljudi, vseh starostnih skupin, z ali brez težav v gibanju. Vendar se najpogosteje uporablja pri otrocih s cerebralno paralizo, pri slepih, gluhih...

Dela se v malih skupinah in brez pripomočkov. Vsak otrok ima svojega spremljevalca. Prvi cilj je sprejeti novo okolje in izgubiti strah pred njim. Spoznati prednosti vode, njene lastnosti in naučiti se prisluhniti svojemu telesu v njej. Naslednji cilj je naučiti se vedno znova sprostiti dihalne poti in se vračati v za dihanje varen položaj, spoznati zakonitosti lebdenja in vzgona in šele na koncu pridejo na vrsto prvi samostojni premiki oziroma plavalni gibi. Za otroka s težavami na področju gibanja je voda čudovit element, kjer odpade teža, kjer je gibanje lažje in svobodnejše. Po tej metodi se veliko, tudi težko gibalno oviranih, otrok nauči plavati.

Plavanje je celosten šport, ki lahko skladno razvija in oblikuje telo. Plavanje je tudi športna dejavnost z najmanjšim številom stranskih učinkov, zato je primerno za vse starostne skupine. Zaradi vodoravnega, ležečega položaja telesa v vodi in zaradi zakonitosti, ki delujejo na telo (navidezne breztežnosti človeškega telesa v vodi), celotni skelet ni pod vplivom velikih obremenitev.

Zato je plavanje ob primerni obremenitvi koristno tudi za starejše in težje ljudi, paraplegike, spastike, ljudi s prirojenim izpahom kolkov ter za rehabilitacijo po poškodbah in boleznih (srčni infarkt, izpah kolkov, različne okvare hrbtenice).