Epilepsija
Uvod
Epilepsija je ena najpogostejših kroničnih nevroloških bolezni na svetu, ki prizadene približno 1 % prebivalstva. Največ novih primerov se pojavi v prvih letih življenja in v starosti. Pri otrocih se epilepsija pojavlja pri približno 5 na 1.000 otrok, pri čemer je tveganje največje v prvem letu življenja. Do 5 % otrok bo do dopolnjenega 18. leta starosti doživelo vsaj en epileptični napad, vendar to še ne pomeni, da imajo epilepsijo. Za diagnozo epilepsije so namreč običajno potrebni ponavljajoči se neizzvani napadi ali drugi značilni diagnostični kriteriji.
Zakaj pride do epilepsije in kako so videti epileptični napadi
Poenostavljeno rečeno gre pri epilepsiji za trajno nagnjenost k epileptičnim napadom, ki jih razlagamo kot posledico prehodnih motenj električne aktivnosti v možganih. Pri odraslih se epilepsija lahko kaže z žariščnimi napadi z motnjami govora, spomina ali zaznavanja, generaliziranimi tonično-kloničnimi napadi (»veliki epileptični napadi«), občutki mravljinčenja, vonjanja neobstoječih vonjav ali drugimi nenavadnimi občutki pred napadom. Pri »velikih napadih« je pogost krik, izguba zavesti, ugriz v jezik, pena na ustih in obdobje zamračenosti po napadu. Pri otrocih, zlasti majhnih, pa so napadi pogosto slabše prepoznavni in se lahko kažejo s kratkotrajno »odsotnostjo« s pogledom v prazno in izgubo stika z okolico (absence), z nenadnimi trzljaji udov, kratkimi epizodami zmedenosti, nenavadnimi ponavljajočimi se gibi, lahko pa tudi z generaliziranimi krči z izgubo zavesti, ki so zelo podobni kot pri odraslih. Pri dojenčkih so lahko znaki še bolj subtilni, kot npr. obrat glavice, trzanje udov ali nenavadno zategovanje telesa.
Vzroki za epilepsijo
Vzroki za epilepsijo se pri otrocih in odraslih pomembno razlikujejo. Pri otrocih prednjačijo genetski dejavniki in dedni epileptični sindromi, prirojene razvojne nepravilnosti možganov, pomanjkanje kisika med nosečnostjo ali porodom, okužbe osrednjega živčevja, presnovne in redke genetske bolezni, poškodbe glave in redko možganski tumorji. Nekatere oblike epilepsije so značilne za otroško obdobje in z odraščanjem pogosto izzvenijo. Pri številnih otrocih pa natančnega vzroka za epilepsijo kljub obsežnim preiskavam ne odkrijemo.
Pri odraslih so vzroki drugačni in odražajo pridobljene okvare možganov, kot so možganska kap, nevrodegenerativne bolezni, možganski tumorji, poškodbe glave, pa tudi okužbe osrednjega živčevja. Pomemben delež predstavljata tudi dolgotrajna zloraba alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi.
Povezava med poškodbo glave in epilepsijo
Poškodba glave je eden izmed možnih vzrokov epilepsije tako pri otrocih kot pri odraslih. Tveganje je največje po hudih poškodbah glave, zlasti če pride do krvavitve v možganih, zloma lobanje ali daljše izgube zavesti. Potrebno je poudariti, da se epilepsija lahko razvije tudi takrat, kadar s slikovno diagnostiko (npr. magnetna resonanca) ne prikažemo jasnih popoškodbenih sprememb možganovine. Tu gre za mikroskopske spremembe v tkivu in neravnovesje živčnih prenašalcev, ki jih z običajnimi preiskavami ne moremo prikazati. Večina otrok po poškodbi glave pa epilepsije ne razvije.
Vročinski krči in epilepsija
Povezava med vročinskimi krči in pojavom epilepsije ni enoznačna. Vročinski krči se pojavijo pri približno 2–5 % otrok, najpogosteje med 6. mesecem in 5. letom starosti, običajno ob hitrem porastu telesne temperature med okužbo. Večina vročinskih krčev je kratkotrajnih, poteka brez posledic in ne pomeni, da ima otrok epilepsijo. Več kot 95 % otrok z enostavnimi vročinskimi krči kasneje epilepsije ne razvije. Tveganje za razvoj epilepsije pa je nekoliko večje pri zapletenih vročinskih krčih, otrocih z nevrološkimi razvojnimi motnjami in pri tistih z družinsko obremenjenostjo z epilepsijo.
Zdravljenje epilepsije
Temelj zdravljenja epilepsije predstavljajo protiepileptična zdravila. Cilj zdravljenja je popolna odsotnost napadov ob čim manj neželenih učinkih. Pri otrocih je treba upoštevati tudi vpliv zdravil na razvoj možganov, učenje in koncentracijo, vedenje, rast in hormonski razvoj. Pri odraslih je ključen vpliv zdravil na zmožnost za delo, vožnjo motornih vozil, nosečnost in morebitne pridružene bolezni. Če zdravila niso dovolj učinkovita, lahko pri nekaterih bolnikih pridejo v poštev tudi kirurško zdravljenje epilepsije, stimulacija vagusnega živca in posebne prehranske metode, kot je ketogena dieta.
Zaključek
Večina otrok z epilepsijo lahko ob ustreznem zdravljenju živi povsem aktivno življenje, obiskuje šolo, se ukvarja s športom in dosega svoje razvojne cilje. Pomembno je, da vsak sum na epileptični napad pravočasno oceni zdravnik, saj zgodnja diagnoza in zdravljenje bistveno izboljšata dolgoročno prognozo. Poškodba glave je lahko eden od vzrokov epilepsije, vendar je pri otrocih epilepsija mnogo pogosteje posledica genetskih ali razvojnih dejavnikov. Vročinski krči, ki so v otroštvu razmeroma pogosti, v veliki večini ne vodijo v njen razvoj. Za pravilno obravnavo je ključna natančna nevrološka ocena in po potrebi dodatne preiskave.
