(Matija Zupan, spec. Nevrolog)
Ko peče, žge, elektrizira in mravljinči: kaj je nevropatska bolečina?
Bolečina običajno opozori, da je z delom telesa nekaj narobe – da smo se udarili, si vneli sklep ali nategnili mišico. Včasih pa bolečina nastane drugače: brez sveže poškodbe, brez vidnega vnetja in pogosto tudi brez jasnega razloga, ki bi ga človek sam prepoznal. Pekoč občutek v stopalih, elektriziranje ali mravljinčenje po nogi, zbadajoča bolečina v obrazu ali občutek, da boli že rahel dotik odeje, so lahko znaki nevropatske bolečine – bolečine, katere izvor ni v tkivu, temveč v okvari živčevja.
Ko je težava v živčevju, ne v mišici ali sklepu
Nevropatska bolečina nastane zaradi poškodbe ali bolezni živca oziroma dela živčnega sistema, ki zaznava in prenaša občutke iz telesa v možgane. Če je ta sistem okvarjen, začne pošiljati napačne ali pretirane signale, ki jih možgani zaznajo kot bolečino. Zato lahko človeka boli, čeprav ni prisotne poškodbe ali očitnega vnetja tkiva.
Bolniki takšno bolečino pogosto opisujejo drugače kot “običajno”. Namesto tope ali utripajoče bolečine navajajo pekoč, žgoč, zbadajoč ali streljajoč občutek, včasih tudi občutek električnih sunkov. Pogosti so še mravljinci, odrevenelost, zbadanje ali neprijetna preobčutljivost, ko že blag dotik kože povzroča izrazito bolečino.
Sladkorna bolezen, pasovec, hrbtenica …
Vzrokov za nevropatsko bolečino je več. Med najpogostejšimi je sladkorna bolezen, ki lahko sčasoma okvari periferne živce, zlasti v stopalih in nogah. Pogosta je tudi bolečina po pasovcu, ko bolečina vztraja še dolgo po izginotju izpuščaja. Nevropatska bolečina se lahko pojavi pri utesnitvi živcev zaradi bolezni hrbtenice, po poškodbah ali operacijah, po amputaciji, pa tudi pri boleznih osrednjega živčevja, kot so možganska kap, multipla skleroza ali poškodba hrbtenjače. Včasih je povezana tudi z zdravljenjem raka, zlasti po kemoterapiji.
Čeprav se o njej govori manj kot o bolečinah v križu ali sklepih, nevropatska bolečina ni redka. Ocenjuje se, da prizadene približno 7 do 10 odstotkov odraslih. Kljub temu ostaja pogosto neprepoznana, saj jo ljudje dolgo pripisujejo “slabi prekrvavitvi”, težavam s hrbtenico ali splošni obrabi telesa.
Zakaj navadna protibolečinska zdravila pogosto ne pomagajo?
Ena od posebnosti nevropatske bolečine je, da se pogosto slabo odziva na običajna protibolečinska zdravila, kot sta paracetamol ali ibuprofen. Razlog je v tem, da ne gre za bolečino zaradi vnetja ali poškodbe tkiva, ampak za motnjo v prenosu bolečinskih signalov po živčevju. Zato se pri zdravljenju uporabljajo zdravila, ki delujejo na živčni sistem – med njimi nekateri antiepileptiki in antidepresivi, pri določenih oblikah pa tudi lokalni obliži ali mazila.
Zdravljenje je praviloma uspešnejše, če je mogoče vplivati tudi na osnovni vzrok – denimo z dobro urejeno sladkorno boleznijo, zdravljenjem pasovca ali odpravo pritiska na živec. Pomemben del obravnave so lahko tudi fizioterapija, primerna telesna dejavnost, urejen spanec ter podpora pri obvladovanju kronične bolečine, saj dolgotrajna bolečina pogosto vpliva tudi na razpoloženje, koncentracijo in kakovost življenja.
Kdaj je čas za pregled?
Na nevropatsko bolečino je smiselno pomisliti, kadar bolečina traja dlje časa in jo spremljajo mravljinci, odrevenelost, občutek elektriziranja ali bolečina že ob blagem dotiku. Zdravnik diagnozo postavi predvsem na podlagi pogovora o težavah in nevrološkega pregleda, po potrebi pa predlaga še dodatne preiskave, kot so laboratorijski testi, elektromiografija ali slikovne preiskave.
Nevropatska bolečina je lahko trdovratna in zelo obremenjujoča, vendar to ne pomeni, da je treba z njo preprosto živeti. Pravočasno prepoznavanje težav in ustrezno zdravljenje lahko pomembno zmanjšata bolečino ter izboljšata vsakodnevno delovanje. Če se torej pojavljajo pekoča, zbadajoča ali elektrizirajoča bolečina, ki ji običajna zdravila ne pridejo do živega, je smiseln posvet z zdravnikom.
