(Matija Zupan, spec. Nevrolog)

Gibanje pri nevroloških motnjah

Gibanje ni le skrb za mišice in srce. Je tudi eden najpomembnejših načinov, kako varujemo možgane, ohranjamo samostojnost in po nevrološki bolezni ponovno vadimo izgubljene sposobnosti. Njegova vloga pa ni pri vseh boleznih enaka: najmočneje dokazana je pri preprečevanju možganske kapi, pri drugih nevroloških motnjah pa predvsem kot del zdravljenja simptomov in rehabilitacije.

Dve vlogi gibanja, ki ju ne smemo zamenjevati

Ko govorimo o gibanju in živčevju, pravzaprav govorimo o dveh različnih, vendar povezanih zgodbah. Prva je preprečevanje: redna telesna dejavnost pomaga urejati krvni tlak, krvni sladkor, telesno težo in maščobe v krvi, izboljšuje delovanje srca in žil ter zmanjšuje škodljive posledice dolgotrajnega sedenja. Vse to je zlasti pomembno za zmanjševanje tveganja za možgansko kap.

Druga zgodba se začne, ko je nevrološka okvara že nastala. Takrat gibanje pogosto postane načrtovan terapevtski postopek. Fizioterapevt opredeli bolnikove aktivnosti, ki jih je treba ponovno usvojiti: vstajanje, prenos teže, korak, ravnotežje, uporabo roke ali varno hojo. Ponavljanje še zdaleč ni samo ‘razgibavanje’. Živčevju daje ponavljajoče se informacije, na podlagi katerih se lahko preostala živčna omrežja učinkoviteje organizirajo. Temu pravimo nevroplastičnost. Ne pomeni, da vadba čudežno obnovi vsako poškodovano živčno celico, pomeni pa, da lahko z ustrezno vajo izboljšamo uporabo ohranjenih povezav, prispevamo k nastanku novih povezav med živčnimi celicami in razvijemo učinkovitejše strategije gibanja.

Zakaj je negibanje problem?

Sedeč življenjski slog ni samo odsotnost športa. Človek je lahko nekajkrat na teden aktiven, pa vendar večino dneva presedi. Dolgotrajno sedenje je povezano z večjim žilnim in presnovnim tveganjem, zato je koristno, da ga večkrat prekinemo z vstajanjem, kratko hojo ali nekaj minutami lahkega gibanja. Ne rečemo zaman, da v 21. stoletju, ko je kajenje na slabem glasu in kot tako zelo omejeno v javnosti, sedenje predstavlja »novo kajenje«, kar skuša poudariti izrazito škodljiv vpliv dolgotrajnega sedenja na naše zdravje. 

Pri bolniku, ki zaradi bolezni obleži, so posledice še izrazitejše. Mišična moč in vzdržljivost hitro upadata, ravnotežje se poslabša, sklepi postajajo manj gibljivi, poveča se nevarnost padcev, krvnih strdkov, pljučnih zapletov in preležanin. Zato je preprečevanje nepotrebne zaležanosti pomemben del zdravljenja. Toda mobilizacija po akutni možganski kapi ali drugi hudi bolezni mora biti časovno in količinsko prilagojena; prehitro in preveč intenzivno vstajanje ni vedno koristno. Cilj je zgodnja, vendar varna in individualno odmerjena aktivnost.

Možganska kap: kjer se preventiva in rehabilitacija najbolj jasno srečata

Redna telesna dejavnost je eden pomembnih spremenljivih dejavnikov pri preprečevanju prve in ponovne možganske kapi. Največ koristi prinaša posredno: znižuje krvni tlak, izboljšuje občutljivost za inzulin, pomaga uravnavati telesno težo, ugodno vpliva na maščobe v krvi ter krepi srčno-žilno zmogljivost. Gibanje pa ne nadomešča farmakološkega zdravljenja hipertenzije, sladkorne bolezni, atrijske fibrilacije ali povišanega holesterola – deluje skupaj z njim.

Po možganski kapi so običajno pomembni vadba hoje, ravnotežja in moči, aerobna vadba ter ponavljajoče izvajanje konkretnih vsakodnevnih nalog. Vaje morajo biti dovolj pogoste in zahtevne, da spodbujajo napredek, vendar prilagojene utrujenosti, srčno-žilnemu stanju, povišani napetosti v mišicah (spastičnosti), bolečini in nevarnosti padca. Rehabilitacija se praviloma ne konča ob odpustu iz bolnišnice, ampak se nadaljuje v specializiranih rehabilitacijskih ustanovah: izboljšanje je mogoče tudi pozneje, če je vadba ciljno usmerjena in redna.

Bolezni gibanja: Parkinsonova bolezen in sorodne motnje

Pri Parkinsonovi bolezni se bolniki pogosto začnejo manj gibati prav zaradi počasnosti, togosti, strahu pred padcem ali utrujenosti, ki so neposredne posledice bolezni. Tako nastane začarani krog: manj gibanja pomeni manj moči in vzdržljivosti, kar dodatno oteži gibanje. Aerobna vadba, vaje za moč in ravnotežje, vadba velikih gibov, ples, taj či ter trening hoje lahko izboljšajo telesno zmogljivost, ravnotežje, hitrost hoje in kakovost življenja. Zunanji ritmični namigi – na primer štetje, metronom ali črte na tleh – lahko nekaterim pomagajo pri začetku in ritmu hoje.

Vadba je pomemben del zdravljenja, ni pa dokazano nadomestilo za dopaminergična zdravila ali druge postopke. Prav tako ne moremo trditi, da pri človeku prepreči nastanek Parkinsonove bolezni. Pri distoniji, ataksiji in drugih ekstrapiramidnih motnjah je fizioterapija še bolj individualna: cilji so lahko boljša drža, učinkovitejša hoja, manj sekundarne bolečine in varnejše opravljanje vsakodnevnih dejavnosti.

Multipla skleroza: utrujenost ne pomeni, da je počitek vedno najboljše zdravilo

Pri multipli sklerozi so pogosti utrujenost, slabša moč, motnje ravnotežja, spastičnost in občutljivost za toploto. Nekoč so bolnikom pogosto svetovali predvsem počitek; danes vemo, da primerno odmerjena vadba praviloma ne poslabša bolezni in lahko izboljša hojo, ravnotežje, vzdržljivost, utrujenost in kakovost življenja. Koristna je kombinacija aerobne vadbe, vaj za moč, ravnotežje in gibljivost.

Ključna je prilagoditev. Vadba je lahko krajša, razdeljena na več delov in izvedena v hladnejšem prostoru; ob zagonu bolezni, okužbi ali izrazitem poslabšanju simptomov je treba načrt začasno spremeniti. Namen ni premagovati utrujenosti za vsako ceno, ampak smiselno razporediti napor in okrevanje.

Periferne živčne motnje: gibanje varuje funkcijo, ne odpravi pa vsakega vzroka

Pri polinevropatiji (okvari perifernih živcev) lahko oslabelost mišic, slabši občutek v stopalih in motnje ravnotežja povečajo nevarnost padcev. Vaje za moč, ravnotežje in hojo lahko izboljšajo funkcijo; pri diabetični polinevropatiji redna telesna dejavnost pomaga tudi pri urejanju sladkorne bolezni, ki je osnovni vzrok okvare perifernih živcev. Podobno je pri nekaterih okvarah po kemoterapiji vadba obetaven del podpornega zdravljenja, čeprav dokazi niso za vse oblike polinevropatije enako močni.

Če je občutek v stopalih zmanjšan, je treba posebno pozornost nameniti primerni obutvi, pregledu kože in preprečevanju ran. Pri izraziti oslabelosti ali motnji ravnotežja naj vaje izbere fizioterapevt; napačno izbrana zahtevnost lahko poveča tveganje za poškodbo.

Glavobol: rednost je pomembnejša od junaškega napora

Pri migreni lahko redna aerobna dejavnost pri delu bolnikov zmanjša pogostnost napadov in njihovo breme. Učinek ni pri vseh enak, vadba pa je dopolnilo, ne zamenjava za učinkovita akutna in preventivna zdravila. Ker lahko nenaden ali zelo intenziven napor pri nekaterih sproži migrenski napad, je smiselno začeti postopno, se ogreti, skrbeti za nadomeščanje tekočine, reden spanec in obroke ter spremljati lastne sprožilce.

Pri glavobolu tenzijskega tipa imajo lahko korist vaje za vratni in ramenski obroč, izboljšanje drže, aktivni odmori med sedenjem ter nekatere fizioterapevtske tehnike. Dokazi so spodbudni predvsem za zmanjšanje bolečine in pogostnosti v kratkem do srednjem obdobju, vendar enotnega, za vse učinkovitega fizioterapevtskega programa še nimamo. Nova, nenadna in izjemno huda bolečina v glavi ali glavobol z nevrološkimi izpadi zahtevata takojšnjo zdravniško obravnavo, ne vadbe!

Epilepsija: previdnost da, prepoved gibanja praviloma ne

Mnogi ljudje z epilepsijo so manj dejavni zaradi strahu pred napadom ali stigme. Za večino pa je običajna telesna dejavnost varna in koristna za telesno pripravljenost, razpoloženje, spanje in kakovost življenja. Ni dobrih dokazov, da bi običajna vadba sama po sebi pogosto sprožala epileptične napade. Nekatere manjše raziskave nakazujejo možen ugoden vpliv na nadzor napadov, vendar dokazov ni dovolj, da bi gibanje predstavljali kot zdravljenje ali nadomestilo za protiepileptična zdravila.

Varnost je odvisna od vrste in pogostnosti napadov. Plavanje brez nadzora, potapljanje, plezanje na višini, prometno kolesarjenje ali dejavnosti ob ognju in strojih lahko zahtevajo omejitve ali dodatno zaščito. Najprimernejši načrt se določi skupaj z nevrologom, zlasti če napadi niso urejeni. Redno jemanje zdravil, dovolj spanja in preprečevanje dehidracije ostajajo bistveni.

Funkcionalne nevrološke motnje: ponovno učenje avtomatskega gibanja

Funkcionalna nevrološka motnja je resnična motnja delovanja živčevja. Pri njej je lahko sposobnost gibanja ohranjena, vendar je dostop do normalnega, avtomatskega gibanja moten. Simptomi niso namišljeni in jih ni mogoče odpraviti zgolj z navodilom ‘več se gibajte’.

Specializirana fizioterapija uporablja razlago diagnoze, preusmerjanje pozornosti, ritmične ali funkcionalne naloge ter postopno ponovno učenje gibanja. Cilj je zmanjšati pretirano zavestno nadzorovanje vsakega giba in ponovno priklicati bolj avtomatske vzorce. Pogosto je potreben širši, multidisciplinaren pristop, ki lahko vključuje delovno terapijo, psihološko podporo in zdravljenje pridruženih bolečin, migrene, tesnobe ali motenj spanja.

Koliko gibanja je dovolj?

Za zdrave odrasle Svetovna zdravstvena organizacija priporoča od 150 do 300 minut zmerno intenzivne aerobne dejavnosti na teden ali od 75 do 150 minut intenzivne dejavnosti ter vaje za moč vsaj dvakrat tedensko. Pri starejših so pomembne tudi vaje za ravnotežje. Zmerna intenzivnost pomeni, da se dihanje pospeši, vendar med dejavnostjo še lahko govorimo v krajših stavkih.

To so splošni cilji, ne vstopni pogoj. Za človeka, ki je dolgo miroval ali ima nevrološko okvaro, je lahko prvi uspeh že nekaj varnih minut naenkrat. Kratki odseki štejejo. Najboljši program združuje vzdržljivost, moč, ravnotežje, gibljivost in predvsem vaje, ki so neposredno povezane z dejavnostmi, ki jih želi človek ponovno opravljati. Obseg se povečuje postopno in glede na odziv naslednji dan, ne le glede na občutek med vadbo.

Pet ključnih sporočil

1. Gibanje najzanesljiveje preprečuje nevrološko bolezen prek zmanjševanja žilnega tveganja – predvsem tveganja za možgansko kap.
2. Dolgotrajno sedenje in nepotrebna zaležanost zmanjšujeta telesno rezervo ter povečujeta nevarnost zapletov; koristno je večkratno prekinjanje neaktivnosti.
3. Po nevrološki okvari je gibanje del zdravljenja: ciljno ponavljanje spodbuja nevroplastičnost, funkcijo in samostojnost.
4. Ni enega programa za vse. Vadba mora upoštevati diagnozo, fazo bolezni, utrujenost, nevarnost padca, spremljajoče bolezni in osebne cilje.
5. Gibanje dopolnjuje zdravila in druge postopke, ne pa jih nadomešča. Največ koristi prinaša varna, redna in dolgoročno izvedljiva dejavnost.

Kdaj je potreben posvet pred vadbo?

Po nedavni možganski kapi, ob pogostih epileptičnih napadih, izraziti nestabilnosti, novih ali hitro slabšajočih se nevroloških simptomih ter pri pomembni srčni ali pljučni bolezni naj program določi zdravstveni strokovnjak. Ob nenadni ohromelosti, motnji govora, povešenem ustnem kotu ali nenadnem najhujšem glavobolu je potrebna takojšnja nujna medicinska pomoč (klic na številko 112).

Sklep

Gibanje je ena redkih navad, ki lahko deluje pred boleznijo in po njej. Pred boleznijo predvsem gradi srčno-žilno, presnovno in telesno rezervo; po nastali nevrološki okvari pa postane orodje za ponovno učenje, ohranjanje funkcije in večjo samostojnost. Njegova moč ni v posameznem napornem treningu, temveč v pravilno izbrani, varni in vztrajni dejavnosti. Najboljša vrsta gibanja je tista, ki jo človek zmore, ki sledi njegovim ciljem in ki jo lahko dolgoročno ponavlja.